Vsako navajanje misli, trditev, ugibanj ali dognanj drugih avtorjev, bodisi v obliki dobesednega citiranje bodisi v obliki povzemanja in parafraziranja moramo v seminarskih, diplomskih in magistrskih nalogah označiti z referenco med besedilom, na koncu prispevka pa reference razvezati v seznamu literature in virov. V preteklosti so bile študijske naloge manj podvržene nadzoru izvirnosti, zaradi česar danes v bazah diplomskih, magistrskih in doktorskih del, kot sta Repozitorij Univerze v Ljubljani in Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru, pogosto najdemo naloge z istimi vsebinami. Veliko zaključnih del je dvojnik nekega predhodnega zaključnega dela, iste vsebine pa se lahko ponavljajo tudi pri več avtorjih.

Z uporabo naprednejših programskih orodij sta nadzor in odkrivanje plagiatov postala lažja, medtem ko fakultete in šole s svojimi študijskimi programi novih zahtevam šele počasi sledijo. Problem mogoče predstavlja tudi dejstvo, da se od študentov upoštevanje dobrih akademskih praks začne zahtevati šele na fakulteti, medtem ko programi primernega in sekundarnega izobraževanja tovrstne mentalitete ne vzgajajo. Predmeti, pri katerih se študentje seznanijo s temeljnimi pravili dokumentacije svojih virov, so tako na nekaterih študijskih smereh še vedno redki, hkrati pa jih študentje dojemajo kot dolgočasne in nepotrebne. Potrebo po dokumentiranju nemalokrat vidijo kot “kompliciranje” in balast, saj smo z lovom na plagiate ustvarili percepcijo, da je nedokumentirano prevzemanje problematično zgolj z vidika avtorska.

Pri opozarjanju na pravilno navajanje virov bi se morali bolj osredotočiti na argument, da je dokumentacija potrebna zaradi utemeljenosti. Navedba misli, trditve, podatka, rezultata ali kakršne koli druge informacije namreč sama po sebi nima vrednosti. Informacije morajo biti preverjene in avtor lahko njihovo relevantnost dokazuje na dva načina. En način je lastno z ustrezno metodologijo podprto dokazovanje, ki so mu običajno namenjeni praktični deli seminarskih, diplomskih in magistrskih nalogah. Drugi način pa je sklicevanje na nekoga, ki je informacije z ustrezno metodologijo že preveril in dokazal njihovo resničnost, zaradi česar tega nam ni treba. Navajanje informacij brez vira in brez dokaza nima nobene informativne, vsebinske in akademske vrednosti.

To je ključni argument znanosti, zakaj navajati avtorje. Znanost je namreč skupno delo, v katerega je v preteklosti prispevalo, ta trenutek prispeva in bo v prihodnosti prispevalo neskončno število članov. Vsaka akademska disciplina si prizadeva za skupno dobro in pripisovanje avtorstva za vsak doprinos je sekundarnega pomena. Primarnega pomena sta argumentiranost in utemeljenost vsakega majhnega koraka, ki ga opravimo z vsakim raziskovalnim delom. Tudi zaključna dela študentov prispevajo v ogromen fond raziskav, razglabljanj, razmišljanj in presoj, s katerimi počasi gradimo človeško vedenje o samih sebi in svetu, v katerem živimo. Če se pri tem ne držimo osnovnega znanstvenega načela, da moramo vsako informacijo argumentirati, lahko v današnji poplavi informacij zaidemo v popolnoma napačno smer.